Vsako leto, komaj čakam zimo, da zapade prvi sneg, ker je tek na smučeh moj hobi, moje veselje, moja pomiritev. Nobeden šport mi ne da toliko sproščanja, kot ta, tako uživam v tem športu, lahko bi to počela celo leto, a kaj ko je odvisno od vremena.
Smučanje mi ne gre toliko od rok, ker mi enostavno ne odgovarja vsa ta gneča, hrup, saj imam zelo stresno službo in se še kako rad umaknem od ljudi. Od kar sem prvič probala tek na smučeh z prijateljico, ki me je naučila pravilne tehnike, me je ta šport osvojil. Od takrat naprej grem vsako leto za 14 dni skupaj v hribe, kjer se umirim, po večerih si privoščim savne in bazen, čez dan pa nabiram sončne vitamine zunaj in tek na smučeh zapolni celotni moj dan do teme. Takrat, ko je dan res lep, sončen, takrat se podam na dolge urejene proge, z vmesnimi postanki. Na koncu dneva sem prijetno utrujena, tako da mi savna in bazen še kako prija.
Pred leti, če bi mi nekdo rekel, da bo moj šport tek na smučeh tega ne bi verjela. Kajti enostavno nisem čisto nič vedela o tem športu, danes pa si brez njega ne predstavljam zime. Jaz se duševno ne zdravim poleti na morju, ampak pozimi na snegu in tek na smučeh je moja meditacija. Vsako leto, ko pridem od dopusta na snegu sem prerojena, polna energije, nič več izmučena, utrujena, čeprav vsak dan treniram.
Nekateri ljudje imajo takšne in drugačne meditacije, moja je tek na smučeh, če bi sama odločala, bi živela čez celo leto nekje, ki je sneg in bi se lahko ukvarjala vsak dan z tem športom. Zavedam se, da je tek na smučeh samo po zimi in da jaz moram za svoje telo poskrbeti tudi v drugih letnih časih, to pa rešim z pohodi v hribe.