Sindrom karpalnega kanala in moje dolge službene vožnje

Prvič sem začutil močno bolečino prav na vožnji iz službe. Kar naenkrat me je močno začelo boleti zapestje, nikoli me še ni tako zelo bolelo. Moram reči, da sem se kar ustrašil, da se mi je dobesedno ukleščil živec in da imam sindrom karpalnega kanala, ker me je bolelo točno tam. Ker sem bil na avtocesti, se nisem mogel takoj ustaviti, počakal sem do prvega počivališča in se ustavil. 

Kar oddahnil sem se, ker sem se bal, da če bi se vozil še naprej, da bi me zapestje začelo še bolj boleti. Tako sem šel na kavo in razgibaval zapestje, ker sem sumil na sindrom karpalnega kanala. Ko se je bolečina umirila, sem nadaljeval vožnjo. Tako sem prišel domov malo bolj pozno in spomnil sem se na prijatelja, ki ima masažni salon. Do zdravnikov nisem rad hodil, ker sem vedno šel domov z napotnico. Ne vem, po navadi nisem rešil nič in sem potem vedno reševal sam. Tako sem se tudi tokrat odločil, da raje pokličem prijatelja, ki ima masažni salon. Razložil sem mu točno, kje izvira bolečina in tako mi je povedal, da je skoraj prepričan, da gre za sindrom karpalnega kanala in da naj se oglasim k njemu, da bo pogledal moje zapestje.

Ker sva prijatelja, sem se k njemu oglasil še pred službo, on pa je prišel v službo malo prej. Takoj, ko je videl mojo roko in ko sem mu pokazal, kje imam močno bolečino, je rekel, da je to sindrom karpalnega kanala in da bo naredil vse, da bi bilo boljše. Tako mi je roko zmasiral in zdravil. Ko sem odhajala, mi je dal še opornico, za katero je rekel, da naj jo nosim, ko vozim, tako bom poskrbel za pravilno lego zapestja in bolečina ne bo tako huda. 

Vsak drugi dan sem hodil k njemu, da mi je zdravil sindrom karpalnega kanala in čez nekaj časa je bilo  boljše.

V kolikor vam masaža ne pomaga, si lahko vse o kirurškem zdravljenju karpalnega kanala preberete na www.kirurgijaroke.si.…

Enodnevni teambulding je namenjen predvsem sodelovanju in medsebojnem zaupanju zaposlenih

Ali je potrebno organizirati enodnevni teambulding ali ne? To je vprašanje, ki si ga pogosto postavijo nadrejeni in odgovor je, da je potreben in ni važno koliko je zaposlenih v podjetju. Glede na število zaposlenih pa se potem odločimo, kateri enodnevni teambulding bi bil najprimernejši. 

Moja delovna doba v enem podjetju je bila dolga, tako da sem spoznal različne situacije, ker sem bil v podjetju že na začetku, ko je šele začelo rasti in uspevati. To so bili zlati časi, enodnevni teambulding je bil dogodek, katerega smo se veselili vsi, spoštovali smo eden drugega in čutila se je hierarhija v podjetju. Imeli smo zdrave medčloveške odnose. Potem pa so leta tekla in občutil sem vedno več pritiska, nič ni bilo več tako kot je bilo prej, tudi enodnevni teambulding ni bil več to, kar je bil prej. 

Direktor je postal nedostopen, njegovi govori so bili vedno bolj resni, čutil sem nepovezanost. Zakaj je do tega prišlo, ne vem, vse kar sem videl jaz je bilo to, da se je skozi leta nabralo negativnih izkušenj, ko so v podjetja prihajali nepošteni ljudje, ljudje, ki so bili nespoštljivi, izkoriščevalski in tako so tudi nadrejeni in direktor postali nedostopni. Čutilo se je to vzdušje in prav nič dobro se nisem počutil, imel sem občutek, kot da podjetje po uspešnosti raste, po medsebojnih odnosih pa strmo pada. 

Resnično sem bil razočaran, predvsem zato, ker sem imel občutek, da smo spet na začetku, že ko sem imel lepe odnose z določenimi nadrejenimi, so se ti odnosi shladili in tudi enodnevni teambulding nas ni več rešil, ker smo enostavno prišli slabe volje, negativnih misli. Ne vem, zakaj je direktor še kar organiziral enodnevni teambulding, če tudi sam ni želel več sodelovati, kajti vzdušje v podjetju se gradi od vrha in če tega ni, potem se ne more tega pričakovati od zaposlenih.