Ko si mlad si življenje predstavljaš idilično, kako boš imel enkrat družino in bo vse tako lepo, potem pa pride obdobje, ko enostavno ne moreš več dihati, sam grem takrat na Brig in se odpeljem daleč stran, ker enostavno ne zdržim več tega stresa.
Sam sem bil prepričan, da bom dober, prijazen oče, pa je prišlo obdobje, ko smo se samo kregali, vsak nov dan sem si rekel ,da se ne bom več kregal, pa žal ni šlo, spet je prišlo do kreganja in ni bilo več dneva, da se ne bi kregali. Postal sem žalosten, hotel sem pomagati, a nisem več znal, vedel sem, da če se bom začel umikati ne bo dobro, a kaj ko je bilo tako sproščujoče iti na Brig, se odpeljati in saj za nekaj časa pozabiti na vse skupaj.
Včasih smo vzeli Brig in se skupaj popeljali po morju, ko so otroci bili še manjši, bilo je veliko organizacije in dela, a vseeno je bilo zelo lepo, danes pa so to le še spomini. Moja žena z menoj več ne gre, ker sva prišla v obdobje, ko se enostavno še pogovarjati ne znava več, jaz pa obožujem morje, nekaj časa, sem jo še prepričeval, da pa le naj gre z menoj in da si jaz to želim, vendar grez uspeha.
Tako sedaj gledam na stvari drugače, doma skušam biti dober oče, kolikor se le da, velikokrat pa grem na Brig, da na vse skupaj pozabim, mogoče grem prepogosto in bi se z ženo bolj razumel, če bi bil več doma, a sem tudi to probal, pa sem bil živčna razvalina. Tako, da to ni bila rešitev, začela sva enostavno živeti vsak na svojem bregu in ne znava več priti skupaj. Jaz grem na Brig in se odpeljem, moja žena pa ima prijateljice z katerimi se druži popoldan. Svojega plovila Brig ne bom nikoli prodal.