Fotografija na platnu je otipljiv spomin.
Pred nekaj leti sem prijatelju za rojstni dan želela podariti nekaj res posebnega. Bil je tisti tip človeka, ki ima že vse in ne potrebuje ničesar materialnega, zato sem vedela, da mora biti darilo osebno. Po dolgem premisleku sem se odločila, da izberem eno izmed najinih skupnih fotografij in jo dam natisniti kot fotografija na platnu.
Izbrala sem posnetek z najinega izleta v Dolomite. Bilo je jutro, sonce je pravkar vzhajalo, midva pa sva sedela na leseni klopi s skodelico kave v rokah. Fotografijo sem takrat posnela z navadnim telefonom, a je imela v sebi nekaj posebnega – tisti občutek miru in hkrati povezanosti. Zdelo se mi je, da bi ravno ta trenutek lahko ujel bistvo najinega prijateljstva.
Ko sem fotografija na platnu prevzela, sem bila ganjena. Fotografija na platnu je dobila novo globino, tekstura materiala je dodala občutek mehkobe in topline, ki ga na ekranu nisem nikoli začutila. Darilo sem mu izročila brez veliko besed, le z nasmehom. Ko ga je odprl, je za nekaj trenutkov obmolknil. Potem pa je le rekel: Tole pa bo šlo na najbolj vidno mesto v stanovanju.
Od takrat naprej je fotografija na platnu postala zame poseben način obeleževanja trenutkov. Eno imam tudi doma – uokvirjen spomin na poletne dni ob morju s svojo družino. Ko hodim mimo, me vedno znova vrne v tisti dan.
V svetu, kjer imamo tisoče digitalnih fotografij, ki večinoma ostanejo skrite v telefonih, ima fotografija na platnu prav posebno moč. Je otipljiv spomin.
Zadnjič sem eno podarila tudi staršem – družinsko fotografijo iz starega albuma, skenirano in preneseno na platno. Mama je bila ganjena do solz. Rekla je, da jo vsakič, ko jo pogleda, spomni, kaj vse smo skupaj doživeli. In prav to mi je pri fotografija na platnu najbolj všeč: ne gre le za dekoracijo, temveč za občutek, da so najlepši trenutki ujeti na način, ki jih ohranja žive vsak dan.…