Plačilo s kartico kot popolnoma samoumevna rešitev.
Pred nekaj tedni sem šla zjutraj po kavo v svojo najljubšo majhno kavarnico v središču mesta. Bila sem v rahli zamudi, kot običajno, pa še brez gotovine. Ko sem končno prišla na vrsto, naročila svojo kavo in hotela plačati, sem seveda povsem samozavestno potegnila kartico iz denarnice.
In potem mi natakar pove: ‘Žal danes ne sprejemamo plačilo s kartico, terminal nam ne dela.’ Sicer je bil prijazen in se je opravičeval, ampak meni je postalo vroče. Niti centa gotovine nisem imela pri sebi. Gledala sem ga in iskala tisto čudežno rešitev, kako bi vseeno prišla do kave.
Na srečo me je ena punca za mano prepoznala, očitno sva že večkrat pili kavo na istem mestu, in mi kar sama od sebe rekla: Ni panike, danes jaz plačam, naslednjič pa ti, okej? Bila sem totalno presenečena, malo mi je bilo tudi nerodno, ampak v tistem trenutku me je rešila.
To me je kar spodbudilo, da sem začela bolj razmišljati, kako samoumevno mi je postalo plačilo s kartico. Vedno računam, da bo vsepovsod delovalo, nikoli več ne preverim, če imajo kakšno opozorilo. In roko na srce, gotovine sploh več ne nosim s sabo.
Od takrat naprej imam v denarnici vedno vsaj nekaj evrov za vsak primer. Pa tudi zahvalila sem se tisti punci z eno kavo naslednji teden, ko sem jo spet srečala. Lep občutek je, ko vidiš, da obstajajo taki mali trenutki prijaznosti med popolnimi neznanci. In da te tudi en preprost zaplet s plačilo s kartico lahko spomni, da ni vse tako samoumevno, kot se zdi.
Od tega dne naprej tudi vedno preverim, ali imajo kakšen napis glede plačilo s kartico, preden sploh naročim. Zdi se mi, da smo postali kar malce razvajeni z vso to tehnologijo in udobjem. Ampak včasih je res fajn imeti plan B, pa čeprav je to samo nekaj kovancev v žepu. Nikoli ne veš, kdaj pride prav.…