Sedaj živim in delam v Ljubljani, Bovec pa je moj domači kraj in kadarkoli le uspem grem tja, da se malo sprostim, da poklepetam z svojimi prijatelji, sosedi in da vidim svoje starše. Življenje te vodi sem ter tja in res nikoli ne veš kje boš pristal. Sam sem bil prepričan, da bo Bovec vedno moj kraj, kjer bom živel in na koncu se je izšlo drugače.
Sam ko tako premišljujem je res, da ko greš enkrat študirat v drugi kraj, se težko vrneš, še posebej če tam spoznaš svojo ljubezen in kasneje tam dobiš zaposlitev. Tako sem tudi sam ostal v Ljubljani in moram reči, da vsako leto, ko sem starejši Bovec bolj pogrešam. Nekako se mi zdi, da ko bom star, se bom v Bovec vrnil, ne vidim se v Ljubljani, to niso moji kraji, ki bi mi bili všeč. V teh krajih sem izrecno samo zato, ker imam dobro službo. Za vikende pa po navadi izkoristim priložnost in se z otroki odpeljem v Bovec, kjer preživimo veliko časa v naravi ob vodi, tako kot sem preživljal dneve sam, ko sem bil majhen.
Ne vem, ampak Bovec ti zleze pod kožo, ta narava, zrak, voda, to so stvari, ki ti dajo zdravje. Kaj bi dal, da bi imel takšno službo tukaj. Ko tako sanjam, si vedno predstavljam, da je Bovec moj dom, kjer imam nizko hiško ob vodi in službo nekje blizu. Kako bi užival tako, sedaj pa se mi zdi da dnevi v Ljubljani samo bežijo in da sploh ne živim. Kaj sploh je življenje? Ko enkrat to veš, zakaj si se ti rodil in greš tem sanjam naproti, potem veš, da si na pravi poti, da boš srečen. Jaz si želim Bovec in na tem bom delal, da bom enkrat spet tam živel z svojo družino.